Odšel  je Ladislav (Ladi) Omerzu iz Lenarta. Z njegovo smrtjo  je slovenski konjeniški, tako galopski kot predvsem kasaški šport, ostal brez  ene zadnjih velikih  legend. Umrl je 1. marca letos  v 89-letu starosti. Že kot mlad fant se je zanimal za konje, ki jih je bilo takrat pri Lenartu veliko. Še posebej so ga pritegnili iskri konji, ki jih je imel v svojih hlevih znani lenarški mesar in posestnik Ivan Pirher, znan tudi pod vzdevkom »Hanzi«. Ko je Ladi leta 1945 izgubil očeta, je postal Hanzi njegov skrbnik in mecen in ga je docela »zastrupil« s konji in s konjeniškim športom. Mladega Ladija je naučil  abecede ravnanja s konji, še zlasti mu je vcepljal v glavo, da je konj plemenita žival in da je treba z njo temu primerno ravnati. Hvaležnost konji radi vračajo – to mu je bilo eno od temeljnih načel, ki jih je Ladi  v kasnejših letih tudi kot mentor mladim voznikom rad prenašal na mlade. Ladi je sorazmerno zgodaj okusil strasti konjeniškega športa, saj mu je njegov učitelj nudil vse možnosti in pogoje, da se je razvil v izvrstnega jahača in tudi voznika kasaških konj. Z galoperji je uspešno nastopal celo na zveznih tekmovanjih v Beogradu in požel vrhunske uspehe.  Ta konjeniška disciplina mu je prirasla k srcu in jo je imel izjemno rad tudi kasneje, ko se je sicer v celoti posvetil kasaškemu športu. V srcu pa je nosil tudi hitre galoperje in tu in tam skočil v sedlo ter odvihral po Poleni na veliko veselje gledalcev.

Leta 1947 je bil Ladi Omerzu med tistimi lenarškimi konjeniškimi zanesenjaki, ki so na Poleni zgradili prvo tekmovalno stezo. To so bili skromni začetki, steza pa bolj  poligon za treniranje kot za tekmovanje. To je bilo vseeno dovolj, da se je krog ljubiteljev konjeniškega športa v središču Slovenskih goric večal in da je leta 1950 nastal Konjeniški klub Lenart. Že 13. avgusta 1950 leta so bile na Poleni prve velike konjske dirke, na katerih so sodelovali kasači, galoperji in kmečke dvoprege. To je bila ena od odlik lenarških organizatorjev, ki so znali pritegniti k sodelovanju tudi rejce delovnih konj. Teh je  bilo še kar nekaj, čeprav so bili konji  za takratno oblast del preteklosti in kulaštva. A to pravih ljubiteljev konj ni zmedlo, storili so vse, da se je tekmovališče pri Lenartu sproti urejalo in da so bile njihove konjske dirke vedno prestižni športni dogodek. Ladi je pri tem vseskozi neutrudno sodeloval, tako po organizacijski, kot predvsem po tekmovalni plati. Pravijo, da ga ni bilo konja, ki ga Ladi ne bi upal zajahati in popeljati na tekmovano stezo. Občinstvo je kar ponorelo, ko je dirjal po stezi zmagam naproti. Imel je tudi izvrstne učitelje v kasaštvu, saj je rad zahajal v bližnji  Ljutomer in Maribor, kjer so se na tamkajšnjem hipodromu v Kamnici leta in leta odvijale elitne kasaške dirke. Takratni mariborski in ljutomerski vozniki in tekmovalci so Ladiju radi pomagali pri nabiranju prepotrebnih izkušenj in znanja. Doumel je pomen  predanega, poštenega in dobrega dela s konji in bil med tistimi, ki so konje na dirke dobro pripravili. Ker je imel do konj plemenit in pošten odnos, so mu konji to hvaležno vračali z izvrstnimi rezultati na tekmovanjih. Odveč je naštevanje vseh Ladijevih zmag in prestižnih uspehov, s katerimi se je trajno zapisal med slovenske konjeniške legende. Rad je sodeloval s prijatelji v Mariboru, v Ljutomeru, v Ljubljani, v Beogradu, Subotici in Zagrebu. Njegovo ime je bilo poznano širom Slovenije in   nekdanje Jugoslavije. Veliko je storil za popularizacijo in promocijo kasaškega oz. konjeniškega športa nasploh,saj je  kot vrhunski mesarski mojster in odličen poznavalec kulinarike za obiskaovalce vedno preskrbel vola na žaru. To je bila ena od Ladijevih posebnosti in to tradicijo je iz Maribora takoj prenesel tudi v Lenart, kjer so jo kot edini v Sloveniji ohranili vse do danes. Ladi je ostal trajno zvest konjeniškemu športu in zato ne preseneča, da je bil leta 1991 med prvimi pobudniki za vnovično oživitev tega športa pri Lenartu. Obnovili so nekdanji Konjeniški klub in ga poimenovali KK Slovenske gorice. Ladi se je znova zavihtel v sulky in  uspešno popeljal na steze nekaj izvrstnih kasačev. Kot član vodstva KK Slovenske gorice Lenart si je močno prizadeval, da bi lenarški hipodrom dobil primerno infrastrukturo. Bil je med graditelji nove sodniške tribune in nove steze.Kot član vodstva kluba je pomagal tudi pri vsakoletni organizaciji dirk na Poleni. Nazadnje je tekmoval s kobilo Lilly Marlen leta 2010, ko je lenarški KK praznoval 60-letnico delovanja in požel velik aplavz hvaležnega občinstva.

Ladislav (Ladi) Omerzu je sodil v sam vrh slovenskih rejcev in tekmovalcev v kasaškem športu in je s svojim delom, znanjem, požrtvovalnostjo in s športnimi uspehi pisal kronologijo slovenskega galopskega, predvsem pa kasaškega športa. V lenarški športni kroniki bo njegovo ime ostalo zapisano z velikimi črkami, saj je bil športnik od  rane mladosti do zrelih let.  Pokojni Ladi  je bil človek z bogatim znanjem, ki tega ni nikoli skrival in se je veselil, če so ga njegovi učenci kdaj tudi presegli.To pa je veličina vrhunskih mentorjev, kakršen je bil tudi  naš pokojni prijatelj Ladi. Za nas je ostal legenda, kakršnih je danes malo. Želimo mu mirnega zadnjega počitka.                                 

Dr. Marjan Toš